Med raziskovanjem cerkvenih stolpov so študenti odkrili tudi t. i. "stolp slanine", značilen za številne saške vasi. Tam so vaščani po tradicionalnem zakolu prašiča sušili slanino in jo ob nedeljah rezali za tedenski obrok. V Dealu Frumos pa se je zgodilo nekaj edinstvenega – eden izmed kosov, ki ga je leta 1989 v stolp obesil Andreas Zikeli, je tam ostal kar 30 let. Zaradi debelega zidu, majhnega okenca in stalne temperature je slanina ostala skoraj fosilizirana; niso je načeli ne insekti, ne miši, ne ptice.

Pripoved o slanini odpira pogled v vsakdanje življenje nekdanjih transilvanskih Sasov. Slanina je bila stoletja temelj njihove prehrane in vir energije pri težkem delu na poljih, v gozdovih in vinogradih. Prašičereja je bila del strogo samooskrbnega gospodarstva: pujske so kupili na sejmu, nato pa so jih skozi vse leto hranili z ostanki z vrta in kuhinje. Proti koncu leta so krmljenje okrepili z mešanico krompirja, buč in koruze, vse z namenom doseči čim debelejšo plast slanine. Zakol je bil pravi obred in družinski praznik, debelina slanine pa je bila znak uspešnega leta in se je merila v "širinah prstov".

Danes so v vasi le še štirje Sasi, vsi starejši. Tradicije, kot je skupnostna pomoč ob smrti ali posebni cerkveni običaji, živijo le še v spominih. Cerkev pa še vedno hrani sledi njihove prisotnosti – med njimi tudi skoraj kamnit kos slanine, ki je postal nenamerni simbol kraja in njegova najbolj nenavadna znamenitost, piše na spletni strani salutfagaras.ro.