Suzana Čopi Stanišič na podelitvi priznanj Blaža Kumerdeja za leto 2025 z možem Ambrožem Čopijem (levo) in ministrom za vzgojo in izobraževanje Vinkom Logajem

Zavod RS za šolstvo je pred dnevi podelil priznanja Blaža Kumerdeja za leto 2025, med letošnjimi šestimi nagrajenci pa je tudi Suzana Čopi Stanišić, učiteljica glasbe na Osnovni šoli Šmarje pri Kopru in Gimnaziji Piran. Priznanja podeljujejo za izjemne dosežke na področju vzgoje in izobraževanja ter uvajanje novosti v pedagoško delo.

V obrazložitvi priznanja Suzane Čopi Stanišić so zapisali, da je učiteljica glasbe, ki na Osnovni šoli Šmarje pri Kopru in Gimnaziji Piran ustvarja "živo, radostno glasbeno okolje, v katerem učenci in dijaki pojejo, igrajo na glasbila, plešejo in ustvarjajo lastne koreografije". Dodali so, da s svojim dolgoletnim pedagoškim, zborovodskim in strokovnim delom pomembno soustvarja slovensko glasbeno izobraževanje ter v partnerstvu z zavodom za šolstvo prispeva k razvoju didaktike, kurikuluma in kakovosti glasbene vzgoje.

Kako doživljate prejem priznanja Blaža Kumerdeja in kaj vam osebno pomeni to priznanje?

Prejem priznanja Blaža Kumerdeja doživljam predvsem kot veliko čast in potrditev dolgoletnega dela, ki ga opravljam že 22 let z ljubeznijo, predanostjo in srcem. To priznanje mi pomeni veliko, ker ga razumem kot priznanje ne le meni osebno, ampak tudi vsem mojim učencem, sodelavcem, družini in ljudem, ki so me skozi leta podpirali. Ob tem priznanju čutim predvsem hvaležnost in še večjo odgovornost, da tudi v prihodnje ostajam zvesta vrednotam, v katere verjamem – ustvarjalnosti, spoštovanju, povezovanju in moči glasbe.

V obrazložitvi priznanja je zapisano, da ustvarjate "živo, radostno glasbeno okolje". Kako bi sami opisali svoj pristop k poučevanju glasbe?

Moj pristop temelji predvsem na tem, da se učenci v razredu počutijo varne, sprejete in pomembne. Vedno jim povem, da vsak izmed njih predstavlja del mozaika in da brez vsakega posameznika slika ne bi bila popolna. Verjamem, da glasba ni samo učenje not, teorije ali zgodovine na pamet, temveč prostor izražanja, doživljanja in medsebojnega povezovanja. Zato skušam ustvariti okolje, kjer lahko vsak učenec najde svoj način sodelovanja – skozi petje, gibanje, igranje na flavtice, ustvarjanje ali poslušanje. Glasba mora biti sproščujoča, navdihujoča in prostor, kjer si otrok upa izraziti samega sebe. Prostor, kjer ni pretiranega pritiska in strahu. Učence velikokrat pohvalim tudi ob najmanjšem napredku, tako raste njihova samozavest in želja po še.

Vedno uživam v trenutkih, ko zapoje ali zaigra cela šola. Takšni trenutki mi res napolnijo srce, saj takrat začutiš moč skupnega ustvarjanja in povezanosti.

Ker pri pouku uporabljam formativno spremljanje razvoja in veščin, se učenci počutijo manj pod pritiskom. Na začetku jim je tak način dela pogosto naporen, a ko spoznajo, da so vprašani šele takrat, ko snov resnično obvladajo, postanejo bolj sproščeni. Tako postopoma izgubljajo strah pred nastopanjem in izvajanjem pred razredom.

Veliko mi pomeni, da pouk ni tog, ampak živ, ustvarjalen in poln pozitivne energije. Ko učenci začutijo veselje do glasbe, se začnejo odpirati tudi kot osebnosti.

Kaj je po vašem mnenju danes največji izziv pri približevanju glasbe otrokom in mladostnikom?

Današnji otroci živijo v zelo hitrem svetu, polnem informacij, ekranov in kratkih vsebin, zato je pogosto težko ohraniti njihovo pozornost in jih spodbuditi k poglobljenemu poslušanju ali ustvarjanju. Eden največjih izzivov je zato ustvariti prostor, kjer se lahko za trenutek umirijo, začutijo sebe in druge ter glasbo doživijo na iskren način. Pomembno se mi zdi, da jim glasbo približamo skozi njihove interese, sodobne pristope in aktivno sodelovanje, hkrati pa jim pokažemo, da glasba ni samo zabava, ampak tudi način izražanja čustev, gradnje samozavesti in medsebojnega spoštovanja.

Kako opažate, da glasba vpliva na razvoj otrok in mladostnikov, tudi izven učilnice?

Glasba ima izjemen vpliv na celosten razvoj mladih. Ne razvija samo posluha ali ritma, ampak predvsem čustveno inteligenco, empatijo, vztrajnost, sodelovanje in samozavest. Otroci, ki skupaj pojejo ali ustvarjajo, se učijo poslušati drug drugega, sodelovati in prevzemati odgovornost za skupni uspeh, razvijajo občutek pripadnosti in pogum za izražanje.

Velikokrat opazim, kako učenci, ki so sicer bolj zadržani, skozi glasbo zaživijo in dobijo več zaupanja vase.

Verjamem tudi, da se posluh razvija predvsem skozi petje. V nižjih razredih otroci pogosto še nimajo razvitega glasovnega obsega, kasneje pa se z rednim petjem njihov glas razvije do te mere, da v višjih razredih prav lepo prepevajo. Zato sem res iskreno ponosna na svoje učence.

Kako se je sploh začela vaša ljubezen do glasbe in kdo vas je na tej poti najbolj zaznamoval?

Zelo zanimivo. V nižji glasbeni šoli sem mamo vsako leto prosila, naj me ne vpiše v naslednji letnik. K sreči je bila mama zelo vztrajna in se na moje prošnje ni ozirala. Zelo so me zaznamovali učitelji in ljudje, ki so verjeli vame, najbolj moj mož Ambrož Čopi, ki je bil hkrati tudi moj prvi učitelj nauka o glasbi, ter mi pokazali, kako močno lahko glasba vpliva na človeka. Kasneje so me najbolj oblikovali prav učenci in mladi, s katerimi delam. Od njih se vsak dan učim spontanosti, iskrenosti in poguma. Prav zaradi njih moje delo ostaja živo in navdihujoče.

V vseh teh letih pa so me veliko naučili najini otroci. Ob njihovem odraščanju sem lažje razumela tudi najstnike in njihove stiske, potrebe ter način razmišljanja. Prav oni so me naučili, kaj je v življenju zares pomembno – odnosi, toplina, sprejetost in občutek, da si nekomu pomemben.

Suzana na domačem vrtu v majici 'Sing with Slovenia', ki so jo prejeli na festivalu Europa Cantat, ki je leta 2021 potekal v Ljubljani.

Učenci pri vašem delu ne le pojejo, ampak tudi plešejo, igrajo in ustvarjajo. Zakaj se vam zdi pomembno, da je pouk glasbe čim bolj ustvarjalen in sproščen?

Ker verjamem, da se otroci največ naučijo takrat, ko lahko aktivno sodelujejo in ustvarjajo. Ko se počutijo sproščeno in varno, brez označevanja in obsojanja. Tako razvijajo svojo domišljijo, izražajo čustva in pridobivajo samozavest. Glasba je umetnost gibanja, občutkov, izražanja in povezovanja, zato si težko predstavljam pouk, kjer bi otroci samo sedeli in poslušali razlago, ter se na pamet učili podatke. Ko pri pouku plešejo, igrajo na instrumente, ustvarjajo koreografije ali skupaj muzicirajo, razvijajo veliko več kot le glasbene veščine – učijo se sodelovanja, poslušanja drug drugega in zaupanja vase. Takrat izgine strah pred napakami, pojavi se radovednost in veselje do sodelovanja.

Prepričana sem, da vsak učenec potrebuje svoj čas. Moj namen ni, da vsi dosežejo cilj istočasno, ampak da ga na koncu doseže vsak. Ni pomembno kdaj, pomembno je, da učenec pride do občutka uspeha, zaupanja vase in veselja do glasbe.

Kako pomembno se vam zdi, da imajo mladi danes stik z umetnostjo in glasbo v času družbenih omrežij ter hitrega življenjskega tempa?

Zdi se mi izjemno pomembno. Prav umetnost in glasba mladim omogočata trenutek umiritve, iskrenosti in pristnega stika s samim seboj. V času hitrih vsebin in nenehnega hitenja glasba otrokom pomaga razvijati občutljivost, poslušanje in čustveno globino.

Umetnost človeka bogati na način, ki ga tehnologija ne more nadomestiti. Mladi skozi glasbo razvijajo občutek za lepoto, empatijo, ustvarjalnost in medsebojno povezanost. To so vrednote, ki jih današnja družba zelo potrebuje.

Velik poudarek dajem tudi poslušanju glasbe, saj s tem vzgajamo bodoče poslušalce in obiskovalce koncertov. To se mi zdi danes še posebej dragoceno in pomembno.

V obrazložitvi priznanja je izpostavljeno tudi vaše sodelovanje pri razvoju didaktike in kurikuluma. Katere spremembe na področju glasbenega izobraževanja se vam zdijo danes najbolj potrebne?

Menim, da je pomembno, da glasbeno izobraževanje ostaja čim bolj povezano z otrokom in njegovim razvojem. Potrebujemo več poudarka na ustvarjalnosti, sodelovanju, poslušanju, praktičnem muziciranju, sodelovalnem učenju, aktivni vlogi učenca in manj na strahu pred napakami.

Otroci potrebujejo občutek, da smejo raziskovati, poskušati in napredovati v svojem tempu. Moj namen je vedno, da učenec na koncu zna. Ni mi najpomembneje, kdaj pride do cilja, pomembno je, da do njega pride samozavestno in z občutkom uspeha.

Pomembno je tudi, da učiteljem omogočimo dovolj strokovne podpore, izobraževanj in prostora za inovativne pristope.

Kaj vas po vseh letih dela v šolstvu še vedno najbolj motivira pri delu z mladimi?

Najbolj me motivirajo prav učenci – njihova iskrenost, energija, napredek, ustvarjalnost in veselje. Vedno znova me navduši trenutek, ko otrok premaga strah, začne verjeti vase ali skozi glasbo odkrije nekaj, česar prej pri sebi ni poznal.

Veliko mi pomenijo iskreni odnosi, skupni nastopi, ustvarjalni trenutki in občutek, da lahko s svojim delom nekomu polepšam dan ali odprem novo pot. Delo z mladimi je polno izzivov, a hkrati prinaša ogromno lepih trenutkov, ki dajejo mojemu delu smisel.

Ponosna sem na svoje učence in na vse male korake, ki jih skupaj dosežemo. Vsak njihov uspeh in vsak iskren nasmeh dajeta mojemu delu pravi smisel.

Ste v svoji pedagoški karieri doživeli kakšen poseben trenutek ali zgodbo učenca, ki vam je še posebej ostala v spominu?

Spomnim se učenca, ki se je pri igranju flavte zelo jezil nase in na flavto, ker mu ni šlo tako, kot si je želel. Bil je že tako obupan, da bi flavto najraje nekam zalučal in govoril kaj mu bo to v življenju sploh pomagalo. Vendar sem vztrajala in mu dala čas. Nekega dne pa je sam prišel do mene ves ponosen in mi želel pokazati, kako mu zdaj že lepo gre. Takšni trenutki mi pomenijo ogromno. S tem je uril vztrajnost in potrpežljivost.

Ali pa učenca, ki mi je v nedeljo pisal ali mu lahko pošljem akorde za ukulele, ker so mu starši med vikendom kupili ukulele in bi želel vaditi.

Takšni trenutki me vedno znova opomnijo, kako pomembni so potrpežljivost, podpora in vera v otroka. Vsak učenec potrebuje svoj čas.

Kaj bi sporočili mladim, ki imajo talent za glasbo, a jih je morda strah nastopanja ali ustvarjanja?

Sporočila bi jim, naj verjamejo vase in si dovolijo poskusiti. Strah je nekaj povsem normalnega in ga občutijo tudi najbolj izkušeni glasbeniki. Pomembno pa je, da zaradi njega ne obupajo. Nihče ne postane samozavesten čez noč. Tudi pogum raste postopoma.

Vedno poudarjam, da vsak človek potrebuje svoj čas za razvoj. Zato je pomembno vztrajati in si zaupati.

Glasba ni tekmovanje v popolnosti, ampak prostor, kjer lahko izraziš sebe, svoja občutja in svojo zgodbo. Najpomembneje je, da v glasbi uživajo, vztrajajo in si dovolijo rasti v svojem ritmu. Verjamem, da ima vsak mlad človek v sebi nekaj posebnega, kar lahko skozi glasbo podari svetu.